Zrasla si bom krila

Kratki eksperimentalni film pleše po tanki meji, ki loči realno od imaginarnega. Skozi raziskovanje strukture notranjega monologa raziskuje občutek osamljenosti v družbi ter reflektira anksioznost. Film metodološko posega po sredstvih psihodrame, ki mu pomagajo odkrivati paradoksalna dejanja, ki pretresajo vsakdanjik in se udejanjajo kot nadrealna poezija sanjske vsakdanjosti. (Vir: Toni Poljanec)